Mihov je bil ves mehak, sladka otožnost ga je bila prevzela vsega; iskalje prijateljeve roke in je govoril z neokretnim jezikom, komaj razumljivo.
”Jaz imam otroke doma, prijatelj, troje majhnih, nedolžnih otrok ... ne pozabi nanje, prijatelj ... izročam ti jih ... Bog vedi, kaj se lehko zgodi z mano ... vse je v božjih rokah ...“ Jokal se je pred durmi, a čevljar ga je tolažil.