Ko se je poslavljal na cesti, se je opotekal, čevljar ga je držal pod pazduho in ga je spremil do veže. Mihov je bil ves mehak, sladka otožnost ga je bila prevzela vsega; iskalje prijateljeve roke in je govoril z neokretnim jezikom, komaj razumljivo.
”Jaz imam otroke doma, prijatelj, troje majhnih, nedolžnih otrok ... ne pozabi nanje, prijatelj ... izročam ti jih ... Bog vedi, kaj se lehko zgodi z mano ... vse je v božjih rokah ...“