Ko se je utrudil, se mu je srd polagoma izpremenil v otroško in jokavo žalost. Zdihoval je naglas in očital, da ga vsi prezirajo in sovražijo, da je predober in preusmiljen človek in da si je zategadelj nakopal to prokleto ... prokleto življenje.
”Ko bi tebe ne bilo, ko bi otrok ne bilo, ne bi jaz danes stradal ... o, dobil bi pač nevesto, ki mi bi prinesla v hišo kaj drugega nego staro perilo ...“ so udarile te besede, zajokala je in je šla iz izbe.