Ob rebrih so visele samotne koče; od daleč je zvonilo v stolpu siromašne podružnice, zvenelo je žalostno, zdihujoče. se je prekrižala in je molila naglas; daleč naokoli ni bilo človeka.
Napotila se je bila k materi; tri ure je bilo hoda in kolikor bolj se je bližala domači vasi, toliko bolj jo je bilo strah; postala je časih in ni mogla dalje, toda prijelo jo je trdo in neusmiljeno za roko ter jo suvalo ...