Njegova domišljija je bila toliko plodnejša, kolikor več je rodila. V sanje se je preselilo pravo življenje njegovo, vso svojo moč in ves svoj razum je porabil tam, tako da mu ni ostalo ničesar več, kadar se je predramil in so mu roke omahnile in je hodil sključen, z omahujočimi, lenimi koraki, kakor jetičen bolnik. Nič več ni razumel, kaj se je godilo okoli njega; kadar so se mu polagoma oči odpirale in so sanje bežale, se je prestrašil in je bežal za njimi.