Odprla se je prihodnost, vsa lepa in radosti polna, polna sladkih skrbi in sladkih žalosti. Breme, ki je bilo leglo na njene rame tako težko in strašno, je bilo zdaj lehko, da bi ga nosila na dlani.
Mihov je stal ob postelji in ji je božal roko, ki je ležala mirno na odeji.