Zdaj je zbiral posamezne številke, sestavljal jih v letnike ter bral dolge romane, ki so se vlekli od prve do zadnje številke. Časih se je na večer malo razvedril in je pripovedoval povesti o nemških in kontesah, o razbojnikih, o grofu, o Rinaldiniju, in ugibala sta, če se je vse to res kdaj godilo ali nikoli ... Toda mahoma je utihnil in obrvi so se mu spet povesile: izpregledal je nenadno in zazdelo se mu je smešno in ostudno, da sedita kakor otroka in si pripovedujeta storije, ko že gleda skozi okno uboštvo z belimi očmi in režečimi ustmi ...