Zaupal je naposled vanjo kakor v mater, čisto po otroško. Zdelo se mu je naravno, da mu je izpolnila vsako željo - čudno željo bolnika - in silen udarec je bil zanj, ko mu nekoč ni prinesla vina, ker ni bilo pri hiši; jokal je, da so mu tekle solze po obrazu in je stala ob postelji vsa zbegana. Zmerom bolj je bil slab, treba ga je bilo prenašati s postelje in na posteljo in, dasi jo je bilo sram tega čuta, so se gnusili mrtvi udje, pokriti z ohlapno, sivo kožo.