V sobi je bilo temà in vzduh je bil težak in vroč; zdelo se ji je, da bi se izhladilo, če bi odgrnila zeleno zagrinjalo pred oknom in bi zasijala mehka svetloba ponočnega neba. Iz teme je prihajalo enakomerno, trudno sopenje matere in sestre, ki sta spali na postelji in tiktakanje velike stenske ure se je časih hipoma oglasilo, udušilo z brenčečim zvokom vse druge glasove ter se nato zopet izgubilo, kakor da bi se bila ura ustavila.
Zadremala je že skoro, ali zgodilo se ji je, kakor da bi polagoma drsala navzdol, kakor da bi se skrinja nagibala, nagibala ... in prestrašila se je in se je prebudila.