Tudi on se je smehljal in zdelo se mi je, da so natanko naučene tudi njegove besede; režeč in mrtvaški je bil smehljaj na njegovih tenkih ustnicah, pod ščetinastimi brki, in kosti so stopile visoko iznad splahnelih lic. Sopel je težko, govoril je hitro in sunkoma.
”Nikoli ji ne pride na misel, da bi ne pila iz mojega kozarca, da bi ne jedla z mojega krožnika; pride ji na misel, kadar je človek zraven, zato da bi si mislil: Glej jo, nesrečnico, na bolnega starca priklenjeno!