Mir je bil tudi na njenih nežnih, čisto belih licih in v njenih očeh, ki so bile široko odprte, prazne, brez sanj. Stopala sta tiho, enakomerno, on je gledal v tla, s tenko palico je sunil časih v stran rumen list, ki je bil zafrfotal predenj na tla; ona je strmela s tihim pogledom preko pokošenih travnikov, ki so se razprostirali onkraj parka; nalahko se je zibalo njeno sloko telo, črna boa se je vila v vetru pod njenim vratom in ob.
Hotel sem mimo, ko sta me nenadoma pozdravila; zasmejal se je obraz njegov in njen, popolnoma je izginil mir in mraz.