Komaj sem prestopil prag, je skočil mimo mene človek ter izginil v urnem begu; debel stražnik je hitel za njim, toda že ob oglu je postal, zamahnil je z roko ter si otiral čelo. Kakor hitro je skočil mimo mene tisti človek, spoznal sem ga takoj: takrat, ko sem te bil prvikrat ugledal, je sedel na stolu, klobuk pomaknjen na tilnik, cigareto med zobmí. Tuj mi je bil takrat njegov surovi, od nizkotnega greha oskrunjeni obraz; zdaj pa sem vztrepetal v nerazumljivem strahu, ko je planil mimo; v tistem trenotku sem občutil globoko, da mi ni več tuj in da sem zvezan z njim za zmerom ...