Človek ob zidu se je smehljal, da so se mu tresli brki in mežikal je naglo z malimi, hudobnimi očmi. ”Kaj morda vé?“ sem pomislil; nič pregrešnega nisem nameraval in vendar me je spreletel strah, kakor hudodelca, ki ugleda tik pred sabo srepe, zaničevalne oči: ”Čemu se skrivaš? Ne ubežiš!“