... In vse, zdi se mi, kar sem sanjal in upal lepega, so bile blodne sanje siromaka, ki upa v raj, ker mu zemlja ni bila dodeljena ... Ni še dolgo, komaj ura se mi zdí, ko so bile moje besede še polne radosti in odrešenja; tako so še blizu, da jih slišim. Zdaj ni več treba, da bi tajil, kar govorí moj pogled in kar odgovarja tvoj bledi obraz in tvoja trepetajoča roka.