Od začetka, od tistega trenotka, ko sva si prvikrat pogledala iz oči v oči, je bil najin delež nemir in strah ... Glej, spala si in čisto blizu je bil tvoj obraz, kiga tako ljubim, in čisto blizu so bile tvoje ustnice, tople, polodprte: zakaj se nisem sklonil, da bi te poljubil, da bi se doteknil prav narahlo teh toplih ustnic, teh belih lic, ali tistega, ki je visel preko čela prav do trepalnic? Zakaj je bil tako trd moj obraz, kakor okamenel od bolečine?