Omahovala si, bolna, uboga; videl sem te, kakor senco na zidu, ki omahuje plašna in tiha in izgine brez sledú. Oblekla si tisto tenko črno bluzo, obula si tiste, ki si jih imela takrat, ko sem te nesel v naročju v to izbo, ogrnila si ruto, da se je komaj videl tvoj drobni, beli obraz; in si šla po prstih, in si zaklenila duri, zavrtila si ključ počasi, narahlo, da bi ne slišala postrežnica pod stopnicami ... Tako natanko sem te videl, kakor še v sanjah ne v strahu nisem videl človeka.