Pritisnil sem narahlo, da bi te ne vzdramil; duri so bile zaklenjene ... Počasi mi je lezel po vsem telesu čuden mraz in sam sem čutil, kako se mi je obraz spačil; kakor da bi se videl zdaj v ogledalu: otrok, ki je ugledal v mraku, tik pred sabo, belo haljo in strmi in ne more kričati od groze ... Okrenil sem se in sem stopal po stopnicah tiho, po prstih, sam ne vem zakaj; tako hodijo v mrtvaški izbi in vendar bi se mrtvec ne vzdramil, če bi kričali in bíli s petami ob tla.