Daleč sem zdaj, v deželi, kjer sije sonce na zelene; in ti ne veš, kako mi je pri srcu, kako veliko in bridkosti polno je moje domotožje po mrtvašnici, po vlažni izbi in temnih koridorjih in po tisti rdeči odeji umirajočih. Povrnem se nekoč, vsaj ob poslednji uri, zakaj strah me je tujine ... *
To temno domotožje je bilo,, kar sem videl nocoj v tvojih očeh, ko sem te nesel k oknu.