Videl sem jo še skozi široko odprte duri, prikazala se je na koridorju, v mraku, in je stala neodločna, roke še za hrbtom, na durih, glavo nalahko upognjeno. Imela je tisto zeleno, obnošeno, prekratko krilo, ki sem ga poznal, in staromodno jopo z visokimi rokavi; v naglici se ni bila prepasala in dva dolga trakova sta ji visela ob; ena noga je bila še v čevlju, druga že v copati. Stala je in zdelo se mi je, da mi je gledala tako natanko v obraz, kakor jaz nji.