Njene ustnice so bile napete kakor na jok, njene oči pa so bile suhe in so se ozirale nemirne, prestrašene po nas vseh, od obraza do obraza. In ko je prišla mati, neumna in začudena, je prosila hlastno, s čisto neznanim glasom: ”Dajte mi tisto obleko ... mojo obleko mi dajte!“
Ozrla se je še po nas, tako je frfotal njen pogled, kakor prestrašen ptič v kletki, nato je šla.