Slačila si je rokavice s tresočimi rokami, tako da so se trgali gumbi; rokavice so padle na tla in ko se je okrenila, je stopila nanje; vzela je iglo iz klobuka in tudi klobuk s potočnicami je padel na tla; nato si je odpenjala velike svetle gumbe na prsih.
Njene ustnice so bile napete kakor na jok, njene oči pa so bile suhe in so se ozirale nemirne, prestrašene po nas vseh, od obraza do obraza. In ko je prišla mati, neumna in začudena, je prosila hlastno, s čisto neznanim glasom: ”Dajte mi tisto obleko ... mojo obleko mi dajte!“