Glej, svet je tu, resničen, da ga prime človek z rokami, da hodi po njem in za čudo božje je ostudnost sveta natanko, do nohta tako velika kakor lepota paradiža; kolikor bolj je sijalo sonce, toliko temnejša je bila senca in kadar so zaspali topi možgani, trudni paradiža, je izginila ostudnost ... ”Zunaj bi morali živeti ... lepo je morda zunaj!“ je pomislil poet in grenkoba, ki je prej ni poznal, se je izlila v njegove sanje. Visoko med zvezdami se je ozrl in je začutil domotožje.