Stala je na pragu, oblečena v svetle pisane cunje; rdeče krilo s pozlačenim robom ji je segalo do kolen, na roki, goli do komolca, je rožljala neokusna, debela srebrna zapestnica in iz umetnopočesanih las je visela klavrno že polovenela roža. Stala je na pragu, ves obraz še smehljajoč; toda počasi je izginil smehljaj pod sivo senco, pogled je bil plah, roke so omahnile ob život; samo ustnice so ostale še polodprte, kakor pri otroku, ki je prihitel vesel in ugleda zlovoljen obraz.