Resno smo gledali na ženina in na nevesto, tudi onadva sta gledala resno in vsi smo se igrali, kakor odraslo dekle s punco; šiva ji pisano krilce, polaga jo v posteljo in jo odeva, a zardí ter skrije igračo, če stopi tujec v izbo. Nevesta si je šivala poročno obleko, ženin si je bil naročil črno suknjo; ali to vse je ostalo med nami in ni bilo potreba, da bi nas bil motil kdo s svojo resnobo ... Pa je prišla nekoč zvečer, že pozno ponoči in je odprla duri nastežaj.