Med vsemi, ki so zapisane njih sanje na sivih stenah tiste izbe, on edini ni bil umetnik; zato je bilo v njegovih sanjah, ki so šle po ravni poti, toliko več bridkosti, zato je občutil v svoji nemoči toliko več sramú, srda in trpljenja. Poznal sem ljudi, ki so imeli manj duhovitosti, manj moči in celo manj sreče in ki so vendar dosegli s kratko, slabotno roko svoj cilj, niso ostali daleč za svojim hromim hrepenenjem. On je hodil po izbi v obnošeni suknji, roke v hlačah, glavo upognjeno in je premišljeval o imenitni prihodnosti, ki se mu je svetila od daleč kakor komaj razločna luč.