Kadar sem slišal tisto pesem, me je spreletelo, kakor da bi bil slišal glas iz svojega srca, besedo, ki se je nikoli nisem upal izreči, misel, ki sem bežal pred njo ... Lepa je stala na produ, pa je prišla barka po sivem morju in lepa je pobegnila, kamor je hrepenelo srce. Res je sijalo tam južno sonce, res je bilo morje bolj sinje nego nebo, in res so zorele pomaranče na produ; lepa je stala na zlatem balkonu in je jokala, lepa je hrepenela nazaj k staremu možu, k otroku nebogljenemu ...