Pred durmi se križajo koridorji v neizmernost, ceste, ki jim ni ne kraja ne cilja. In ceste, kakor so temne in puste, so obljudene do roba: in izba, kakor je neprijazna, je polna ljudí ... in v vseh srcih živi misel, ne miruje ne dan ne noč: da je zunaj svet velik in svetal. Da napoči jutro, Velika nedelja, vstajenja dan ...