Kakor ne mara več jetnik na prašno dvorišče in ostane v celici, zato ker sanja o poljanah, svetlih kakor paradiž.
Ob zidu je bila postelja z rdečo odejo; dobro se spominjam na tisto rdečo odejo, ki se je svetila čudno iz temè; dvakrat že je odevala umirajočega, nikoli še srečnega človeka. Pod oknom je stala miza, vsa pokrita s papirjem, knjigami, krušnimi skorjami, orehovimi lupinami in raztresenim tobakom.