Jaz se ne spominjam, da bi bil kdaj kdo stopil na mizo; morda prvi dan, prvi večer; nato pa je bilo toliko luči v srcu, da je bila svetloba dneva bolj temna nego noč mrtvašnice. Kakor ne mara več jetnik na prašno dvorišče in ostane v celici, zato ker sanja o poljanah, svetlih kakor paradiž.
Ob zidu je bila postelja z rdečo odejo; dobro se spominjam na tisto rdečo odejo, ki se je svetila čudno iz temè; dvakrat že je odevala umirajočega, nikoli še srečnega človeka.