Če gre človek visoko po temnih stopnicah, nato po dolgih mostovžih, in spet po stopnicah navzdol ter tiplje oprezno po ozkem, vlažnem hodniku, pride v izbo, kjer so nekoč živeli ljudjé. Zdaj je pač prazna in tiha, kakor vse druge, in mrzle kaplje padajo od zida. Nobeno oko ne more več razločiti, da je bilo nekoč v tisti izbi toliko življenja in luči, kakor je sonce samo ne more dati.