Zmerom, kadar sem hodil tam, se mi je zdelo, da hodi nagla, majhna senca pred mano; da odpira narahlo duri na levo, na desno ... in bilo mi je, kakor da hodi pred mano moje srce in išče poti ... Če gre človek visoko po temnih stopnicah, nato po dolgih mostovžih, in spet po stopnicah navzdol ter tiplje oprezno po ozkem, vlažnem hodniku, pride v izbo, kjer so nekoč živeli ljudjé. Zdaj je pač prazna in tiha, kakor vse druge, in mrzle kaplje padajo od zida.