Zdaj, ko se je čas ustavil, vidim človeka, ki se je hlasten, nemiren, vzburjen, od svojega srca gnan in od tujega biča, napravil na pot, in hití, pada, hití proti cilju, a hití v kolobarju; še za korak se ni približal luči, ki jo je slutil v srcu in ki je niso videle njegove slepe oči. Še zdaj bi blodil v kolobarju, če bi ne bil, od utrujenosti, bolečine in obupa pijan, krenil po naključju v stran ter omahnil sreči v naročje, cilju, ki je bil čisto blizu in ki ga njegove slepe oči niso videle ... In vse je hrepenenje.