Velikokrat mislim nanj in vselej začutim, Bog vedi zakaj, kakor bojazen, kakor zlo slutnjo, ki je sam ne razumem.
O mraku je bilo, ko sem te srečal; čisto blizu naju je prižigal svetilko človek v dolgi platneni suknji in tvoj obraz se je nenadoma zasvetil v luči. Povesila si glavo in si hotela mimo, jaz pa sem te prijel za roko, ker se mi je zdelo čudno, da bi šla mimo brez pozdrava in brez besede.