Ničesar nisem videl več, nego tisti upognjeni, beli obraz, tiste hrepeneče iztegnjene roke in spoznal sem, kako nizko in blatno je bilo vse, kar sem mislil prej, da je moja čednost in veličina. Videl sem bedo in trpljenje, ves pekel življenja in zdelo se mi je, da je najboljše, če se krohotoma smejem. Ne samo najboljše, temveč edino potrebno in znamenje vzvišenega duha, ki je bil dosegel spoznanje ...