Veža je bila čisto temna in je držala na neširoko, dolgo dvorišče, kakor jih vidi človek samo še v starih predmestjih, med nizkimi, črnimi, polrazpalimi hišami. Ti poznaš tisto dvorišče; tam je vzklila tvoja mladost in ni vzcvetela, ker ni posijalo nikoli sonce v tisti zatohli polumrak ... Nekatera okna v pritličju so bila še svetla, zagrnjena z zakrpanimi cunjami; zaklical je surov ženski glas, otrok je zakričal, nekjé so se prepirali pijani moški glasovi.