Zdelo se mi je, da sem bil slišal tenek glas, glas iz drugega svetá; ves sem se stresel in sem vzdignil glavo. Veža je bila čisto temna in je držala na neširoko, dolgo dvorišče, kakor jih vidi človek samo še v starih predmestjih, med nizkimi, črnimi, polrazpalimi hišami. Ti poznaš tisto dvorišče; tam je vzklila tvoja mladost in ni vzcvetela, ker ni posijalo nikoli sonce v tisti zatohli polumrak ...