Potreboval sem jih kakor hromec bergle, strah me je bilo brez njih in klical sem jih, kadar niso prišle same. Gledal sem v tla, hodil od ulice do ulice in sem užival s slastjo tiste težke sanje, ki so puhtele iz mojega srca kakor strupeni sopar iz močvirja ... Šel sem in božji me je prijel za roko in je zakrenil moj korak v široko vežo.