nova beseda iz Slovenije

Ivan Cankar: Nina (2), poved v sobesedilu:

Govorili so z bučnim glasom, široko in počasi, hodili so leno, z zibajočim životom, gledali so v tla, toda obraz je bil lokav in predrzen; kmalu sem jim bil brat po govoru, hoji in obrazu in tudi moje misli so krenile polagoma na tisto prostorno pot, kjer ni treba ne peroti, ne moči, ne poguma; obšlo me je bilo spoznanje, ki obide človeka, kadar pogleda v tem namesto v sonce, spoznanje kamna: kamen ostane kamen in vseeno je, kjer leži, dokler ga kolo ne zmelje ... Nisem mogel več iz noči, ne med ljudí, ki so imeli še žarek sonca v srcu; tuj jim je bil moj smeh; zoprn moj glas in besede, ki so se izvile naravnost iz moje bolesti, so jim bile odurne in nerazumljive ... Takrat je bil čas, da sem te ugledal, odbila je poslednja ura.


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA