Ljudje so stali v gručah, izprehajali so se, hiteli so križem; hrupno govorjenje, prepir, tepež in smeh ... ali se še spominjaš na tisti smeh? Ne bi ga slišal rad ponoči, kadar ni drugega glasu; ali v tistih ulicah, ob šumnem mraku, ni smel biti drugačen; radosti ni bilo v njem, nič življenja, samo nezavedno sovraštvo, skrita bolest in neizprosna, odurna zloba ... Med njimi sem hodil; zdaj vidim človeka, ki je nosil moj obraz, slišim njegov smeh in glas je moj ...