Na postelji je ležala ženska, ki ji je bila že smrt v očeh. In vendar niso bile nič žalostne te oči, nič trpljenja ni bilo v njih, nič kesanja, nič strahú, komaj nekoliko utrujenosti, tiste otroške utrujenosti pred spanjem. Njen obraz je bil še zmerom prijeten, dasi upal in droban, njeni lasje so bili bujni kakor prej, samo telesa ni bilo več, izginilo je popolnoma pod odejo, kakor da bi ležal tam desetleten otrok.