Kar je bilo nekdaj meglà v meglì, vse sivo in pusto, sama težka bridkost brez oblike in boje, stojí jasno pred očmi, naslikano s krepko roko umetnika. Lica so bleda, roke koščene, pokrajina pusta in žalostna, toda človek gleda z veselim, uživajočim srcem in komaj se še zaveda, da je njegov tisti bledi obraz, da so njegove tiste koščene, trudne roke in da je on sam hodil po tisti pusti, žalostni pokrajini ... Zakaj ne moreva midva tako gledati?