Potrt sem bil, ko sem šel iz vasi, toda topa potrtost se je izpreminjala zmerom bolj v globoko, živo žalost. Preko prostrane, močvirnate ravní je držala cesta; vsa ravan siva, otožna; v jarkih, potokih, po kolovozih, v lužah, velikih kakor rjava jezera, se je razlivala voda po nji. Šel sem; in ko sem bil sam sredi neizmerne, mrtve, v vodó potopljene samote, sem zajokal naglas ...