In vendar sem se prestrašil in sem prebledel, česem, razmišljen, zinil besedo, ki je spala v meni in je bila moja in sem ugledal osuple, užaljene obraze! ... Najhujši je bil sram, ki je glodal neprestano v mojem srcu tar me je napravil nezaupnega, nizkotnega, v zaničevanju in strahu bežečega pred samim seboj ... In vendar nisem odložil butare; nosil sem svoje skrbí, svojega življenja nizkóst, kakor da bi si bil sam radovoljno naložil to breme tar zaprisegel, da ga ponesem do konca ...