In takrat sem se ga bal -- z nekim čudnim, nerazumljivim strahom; nisem se bal njegovih rok, komaj njegovih oči; zdi se mi zdaj, da me je bilo strah njegovega življenja; tako je; groza, ki je bila nekoč velika v njegovem srcu, se je preselila takrat v moje. Bilo me ga je strah, kakor temne noči; noči sem se bal, ne strahov in razbojnikov ... Zunaj je že sijalo sonce in ko mi je zasvetilo v obraz, je bilo nenadoma vse tiho za mano; ne glasu ni bilo več, ne korakov.