Visoko pad mano se je burno zibalo temno vejevje, streha se je odpirala nastežaj ter se zapirala, zasvetila je časih široko naokoli bleda luč in nato je bilo temà, da za hip nisem videl debla pred seboj; kadar se je odprla streha, se je usulo na šušteča tla kakor iz vedra, zemlja pa je popila vodo na dušek.
Ni me veliko motilo, da se mi je usula časih mrzla ploha v obraz. Nabiral sem veje in sem jih zlagal na kup ter sem bil vesel, da mi je vihar klestil najlepše veje in mi jih metal pred noge.