Velikokrat sem bil že doživel vihar v gozdu, skril sem se pod gosto grmovje in sem čakal: tisti dan pa je bilo moje srce težko in zato me je bilo strah.
Daleč ni bilo več do tistih prostranih bukovih šum, kamor sem hodil po suhe veje. Mogočne bukve so rasle tam po dremotnih, položnih brdih, pokritih z mehkim, vlažnim listjem; črne gozdne steze, komaj izhojene, so se križale na vse straní ter se izgubljale v listje, kakor studenec, ki usahne nenadoma v pesku.