Pogledal sem skozi odprto okno v mlin; zatohel, smradljiv vzduh je bil v temni izbi; stene, tla, strop, vse je bilo črno, polsegnila klop je ležala prevrnjena na tleh. Nikoli nisem imel toliko poguma, da bi bil stopil v to izbo; še je bil v nji duh človeka, ki je nekoč prebival tam.
Zavržen človek je bil; kdor ga je srečal na cesti, se ga je ognil in je pljunil v stran; ni smel v cerkev, ne v krčmo, ne na ples, s fanti se ni bratil, z dekleti ni govoril.