Šel sem po tej poti, ki jo poznam, kakor svoje življenje, in ki mu je tako podobna; ne vem, če je še tam; nikoli nisem videl tako neizmerno žalostnega, samotnega klanca; zelo širok je bil in strm, za ped visoko pokrit z rumenim ilovnatim prahom; na obeh straneh oprašeno, nizko, krivenčasto grmičevje in dalje, na desno in na levo kamenje, krtine in nizka, polusehla, žejna trava. Nikoli ni hodil vesel človek po tem klancu; komaj se mu je udrla noga v prah in se je ozrl na pustinjo; je sklonil glavo.