Zagazil sem časih v plitvo vodo, ki se je skrivala med peskom; kakor belo testó se je udiral pesek, kamni so bili oglojeni in okrogli. Cesta je zavila in se je skrila pod visoko leščevje, ki jo je vso zastrlo, tako da ni bilo nikoli nanjo in da bi šel človek kakor v smrt ... Moja pot pa se je vzdignila v klanec in vsa vroča je bila, kakor da bi se bilo šele v tem trenotku vzdramilo sonce; stalo je tam žgoče in neprijazno.