Ni bil njegov klobuk, preširok je bil, dasi je bil v poševni svetlobi celo ožji nego v resnici; tudi se ni opotekal; kakor je stopil, se je zamajala senca in je ugasnila bliskoma ... Ali je bil človek, ali je bil spomin tvoj in moj, porojen iz nemirnega srca in utelešen čudežno pred najinimi očmi? ... O,, namesto da bi se izlilo moje upanje v tvoje srce, se je izlil v moje srce tvoj strah!